Športni park v Novi Gorici

Predstavitev razvoja Športnega parka v NG

Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji je bila primarna skrb takratnih oblasti in družbe nasploh obnova porušenega med vojno vihro in zagotavljanje osnovnih potreb prebivalstva. Pri tem je šlo predvsem za gradnjo podjetij in tovarn pa tudi šolske mreže. In prav ob šolah so se v obliki otroških igrišč začeli pojavljati prvi zametki kasnejših pravih športnih objektov.

Dejstvo je namreč, da na območju Goriške nismo podedovali praktično nobenih urejenih športnih površin razen posameznih neopremljenih nogometnih igrišč. Ta so po vojni sicer še dolgo služila svojemu namenu, a vseh potreb, zlasti mladih, po redni in raznoliki športni aktivnosti, niso mogla zadovoljiti. Zato se je v raznih krajih pričelo z organiziranim, predvsem prostovoljnim delom graditi razna športna igrišča.

Zlasti v petdesetih letih pa tudi kasneje je bil pri gradnji športne infrastrukture zelo pomemben prispevek večjih delovnih organizacij, kot so bili Salonit Anhovo, Meblo, Iskra, SGP Gorica idr. Z njihovo pomočjo in ob hkratnem prizadevanju krajevnih skupnosti ter s proračunskimi sredstvi, se je zato športne objekte lahko postopoma pričelo bolj načrtno graditi tako na podeželju kot v nastajajočem mestu. Kljub velikim organizacijskim in finančnim težavam so bili dograjeni tudi dolgo pričakovani večji športni objekti (prenovljeni nogometni stadion s tribunami in sodobnimi atletskimi površinami, plavalni bazen, kajak center in večnamenska športna dvorana). Šele te pridobitve so omogočile športnikom kvalitetnejšo izvedbo njihovih programov pa tudi boljše pogoje za športno rekreacijo širšega kroga občanov.

Da smo na Goriškem dosegli tako ugodno stanje mreže športnih površin, gre zasluga tudi številnim volonterskim delavcem, ki so na razne načine prispevali svoj delež, ki nikakor ni nezanemarljiv.

ŠPORTNI OBJEKTI V OBDOBJU 1945–1961                

Začetki organizirane telesne kulture na Goriškem segajo v leto 1945. Takoj po osvoboditvi je bila naloga novoustanovljene Zveze športnih društev povezovanje in ustanavljanje telesnovzgojnih organizacij.

Ustanavljanje in  delovanje društev je naraslo po priključitvi k Jugoslaviji po letu 1947. Društva so nastajala in delovala predvsem tam, kjer so bili dani osnovni pogoji (objekti in tradicija), zato ni čudno, da so prvi uspehi prišli v gimnastiki in atletiki, vse večje je bilo zanimanje za športne igre.

Športnih objektov je bilo malo, večina je bila neprimernih za resno vadbo, prav tako je primanjkovalo opreme, zato so bile obnove, adaptacije in izgradnje novih objektov še kako dobrodošle. Tako so bili najprej postopoma urejeni telovadni domovi v Dornberku, Prvačini, Renčah in Šempetru. Zrasla so tudi igrišča za rokomet, odbojko, tekmovališča za atletiko in tudi smučišča, najbolj pa je nov razmah doživel nogomet z društvi v Biljah, Mirnu, Renčah in predvsem  v Šempetru.

V novo nastajajočem mestu Nova Gorica ni bilo primernih pokritih in zunanjih objektov za vadbo, zato je športnemu namenu služilo »fizkulturno igrišče ob Frnaži«, kjer je bilo leta 1951, na pobudo Atletske zveze Slovenije, organizirano prvo večje atletsko tekmovanje na Goriškem. Primorska takrat ni imela niti ene prave atletske steze.

Športne aktivnosti so se odvijale tudi že prej na igrišču v Solkanu. Nogometno igrišče je stalo v parku za današnjo črpalko, uporabljali so ga za igranje nogometa, atletiko in druge oblike vadbe. Tu je nogomet igral NK Volga Solkan, ustanovljen leta 1947. Poleg igrišča je bil manjši vadbeni prostor za namizni tenis, ob njem pa garderobi za omenjeni nogometni klub (kasneje prostori steklarne Final).

Ob šoli na Grčni je bila od leta 1953 v uporabi prva nekoliko večja dvorana – telovadnica za potrebe šol in društva TVD Partizan. Zraven je bila še ploščad za rokomet, jama za skok v daljino, telovadni drog, kasneje tudi koši za košarko. Dvorana je kmalu prešla v uporabo tekstilnega podjetja Ideal.

Zanimivo je bilo dogajanje na Kotalkališču na koncu današnje Erjavčeve ulice. Takoj po priključitvi se je pričela aktivnost v hokeju na kotalkah na že obstoječi ploščadi, v neposredni bližini železniške postaje. Nato so dejavnost preselili na novo zgrajeno ploščad sedanjega kotalkališča na koncu Erjavčeve. Na novi plošči je dolga leta kraljeval hokej na kotalkah, z viškom med sezonama 1955–1957 in osvojitvijo skupno šestih naslovov državnih prvakov.  Igrišče je imelo umetno razsvetljavo in z ograjo zaščiten igralni prostor. Na tem objektu so svoj prostor našli kotalkarji, igralci rokometa, košarke, betonsko podlago so preizkusili prvi igralci tenisa, v zasilni mali dvorani so svoj prostor našli igralci namiznega tenisa in tam nadaljevali svoje uspešno delovanje do selitve v telovadnico Partizan v športnem parku leta 1964 in povratku v novo dvorano v letu 1986.  Prav namizni tenis ima v svojih vrstah še danes aktivne veterane, ki tam igrajo že več kot 60 let. Kasneje je vodilno vlogo na plošči prevzelo kotalkanje.

Korak naprej v športni infrastrukturi je pomenila izgradnja prvega pravega športnega objekta v Novi Gorici v letu 1953 – stadiona z atletsko stezo. Objekt, ki je stal na prostoru današnjega nogometnega igrišča, je vključeval nogometno igrišče, 4- stezno atletsko stezo (krajšo od 400 m) in letno telovadišče. Zasilne garderobe so bile v sosednji »Frnaži«, kasneje pa v baraki na stadionu (le ta je kasneje pogorela in pospešila načrtovani odmik od Erjavčeve ceste). 
Objekt je dobro služil namenu do leta 1958, ko se je moral umakniti sistematičnemu urbanističnemu urejanju mesta. Na obljubljenega novega, zgrajenega na današnji lokaciji, so športniki in športni delavci čakali do leta 1962.

V tem obdobju so v mestu in okolici zrasli novi objekti, namenjeni predvsem rekreativnim športnim aktivnostim pa tudi tekmovalcem. Zgrajena so bila balinišča in letna telovadišča. Smučarji so uporabljali terene na Lokvah tako za vijuganje kot tudi za tek na smučeh. Aktivnosti smučarjev so se povečale po izgradnji vlečnic na Lokvah in Lazni med letoma 1963–1964.

Na lokaciji z izjemnimi klimatskimi pogoji na reki Soči so se doma in tudi na mednarodni sceni uveljavljali »solkanski kajakaši« na divjih vodah. Rekreativna dejavnost je bila tu prisotna že pred drugo svetovno vojno, pravi razmah pa se je začel z ustanovitvijo Brodarskega društva Solkan leta 1948 in nato z izgradnjo prve čolnarne pod žičnico med letoma 1950–1951 ter kasneje pri Mrzleku. Sledila je preusmeritev v kajakaštvo na divjih vodah v letu 1953 in nato stalen vzpon dosežkov na domači in mednarodni sceni. Od leta 1959 imajo pomembno vlogo pokrovitelja Soške elektrarne. Dejavnost se je odvijala na Soči v Solkanu, pri Mrzleku, v Kanalu, na Mostu na Soči in na drugih brzicah reke Soče. Proga pri Mrzleku se je kasneje umaknila izgradnji solkanske hidroelektrarne, v zameno so kajakaši dobili nove klubske prostore in čolnarno pod elektrarno, kasneje pa še moderno slalom progo na jezu v Solkanu in nato ob progi še objekt Kajakaškega centra Solkan, kjer je danes sodoben kajakaški center svetovnega nivoja.

Za tiste čase je bila izjemna infrastrukturna pridobitev izgradnja plavalnega bazena ob tovarni Meblo v Kromberku leta 1954 in posledično ustanovitev Plavalnega kluba Soča, ki je postal organizator plavalnih tečajev in tekmovanj v plavanju in skokih v vodo. Dobri pogoji so omogočili povečano aktivnost tudi v vaterpolu. Bazen, ki je služil tudi kot protipožarna zaščita bližnje tovarne Meblo, je postal odličen letni rekreacijski center in idealen prostor za učenje plavanja za mnoge generacije mladih. Bazen je v prvem obdobju upravljalo Turistično društvo Nova Gorica, zadnjih štirinajst let je bil objekt v upravljanju tovarne Meblo. Bazen je deloval do leta 1988, nato je nastala sedem let trajajoča luknja, ki jo je le delno nadomestil pokriti bazen v današnjem hotelu Perla (zgrajen leta 1976 v sklopu hotela Argonavti).

V leti 1951 in 1952 segajo začetki kegljaškega športa in sicer na eno-steznem asfaltnem igrišču na vrtu gostilne Zvezda v Solkanu. V letu 1953 je bil ustanovljen Kegljaški klub ŠD Branik in kmalu zatem zgrajeno dvostezno kegljišče v kletnih prostorih hotela Park. Po letu 1959 so kegljači ostali brez objekta in nanj čakali dolgih pet let. Gradnja novega kegljišča se je začela leta 1961.    

ROJSTVO ŠPORTNEGA PARKA V NOVI GORICI – leta 1962

Pomemben temelj na področju zagotavljanja pogojev za razvoj športa v mladem mestu

Skladno z razvojem sistema upravljanja s športom se je izboljševala organizacijska shema in večalo število aktivnih udeležencev, kar je omogočalo odločitve o gradnji novih objektov.
Tudi na osnovi koriščenja objektov na stadionu v Novi Gorici v času 1953–58, se je pokazala potreba po sodobnejšem objektu višje kategorije, ki bi zadovoljil večje število uporabnikov.
Tako je zrasla odločitev o izgradnji mestnega stadiona, na katerega pa je bilo treba čakati nekoliko dlje od predvidenega.  

27. maja 1962 se je v Novi Gorici zgodil izjemen dogodek – mlado mesto je dobilo sodoben stadion.

Na otvoritvi stadiona je nastopilo skoraj 5000 mladih, ki so ob izjemni množici gledalcev (več kot 10 tisoč) izpeljali imeniten Festival telesne kulture. Program, ki je obsegal dvajset točk, je požel navdušeno odobravanje občinstva in priznanje nastopajočim in organizatorjem.
V programu otvoritve so sodelovali: mladi športniki, športnice, učenci, dijaki, gasilci, vojaki, nastopili so tudi člani republiške gimnastične reprezentance in študentje Visoke šole za telesno kulturo. Tako kot večina nastopajočih so tudi gledalci prišli iz celotnega goriškega okraja od Vipave do Bovca.  
Impozantna športna manifestacija je še vedno eden največjih športnih dogodkov na Goriškem in je bila takrat pravi športni praznik za celotno Severno Primorsko. Prireditev je doživela odmevno pozornost medijev, posebej v reportaži Primorskih novic.

Novi športni park je imel nogometno igrišče, 6-stezno atletsko stezo – prva prava steza na Primorskem, objekt z garderobami, notranjo ograjo, del zunanje ograje. V gradnji sta bila še dva samostojna objekta, 4-stezno pokrito kegljišče (začetek gradnje leta 1961 in dokončanje leta 1964) in zunanje 4-stezno balinišče (zgrajeno 1963 leta). Izjemna prednost za uporabnike – športnike, učence in dijake – je bila bližina objektov kraju bivanja in šolanja.

Začela se je izgradnja kompleksa, ki danes povezuje objekte v Športni park Nova Gorica.

Posebna značilnost izgradnje novega športnega parka je bilo prostovoljno delo. Pri gradnji je sodelovalo praktično vse prebivalstvo mladega mesta ter učenci in dijaki. Delovnih akcij so se morali udeležiti predstavniki društev in člani družbeno političnih organizacij. Njihov prispevek je omogočil hitrejšo gradnjo, saj je bil spodbuda tudi lokalni oblasti za večjo podporo.

Dokumentacija v zvezi s pripravo in izvedbo otvoritvene slovesnosti je zelo obsežna. Med številnimi podrobnimi navodili za pripravo in izvedbo posameznih točk je poudarek na hitrem odvijanju programa, usklajenosti izvajalcev, skrbno pripravljeni opremi in oblačilom nastopajočih.

Organizatorji so poskrbeli za prenočišča in prehrano za 500 nastopajočih, v točki z baloni je nastopilo 980 otrok, ki so v zrak spustili 2000 balončkov, v točki preskoki orodij je nastopilo 400 učencev in dijakov, 280 vojakov je nastopilo v zelo zanimivi sestavi, ki je navdušila gledalce, v izjemni vaji z lestvami se je izkazalo 160 gasilcev, 150 deklet je nastopilo v vaji z obroči, zastave je nosilo 50 fantov, nastopilo je večje število atletov in atletinj in še vrsta drugih udeležencev.

Zelo zanimivi so podatki o številu orodij in opreme zbrane iz celotne Severne Primorske. Orodja za preskoke: 84 blazin, 18 koz, 9 konjev in 18 švedskih skrinj je posodilo 22 društev TVD Partizan.

RAST OBJEKTOV V NOVEM ŠPORTNEM PARKU – OBDOBJE 1963–1973

Novozgrajeni stadion je imel atletsko stezo (6 stez iz rdečih ugaskov), na začetku še niso bila urejena skakališča in metališča. Prvo atletsko tekmovanje je bilo jeseni leta 1962 – mladinsko prvenstvo Slovenije. Novoustanovljeni atletski klub je takoj spomladi 1963 leta organiziral Otvoritveni atletski miting, ki je v naslednjih tridesetih letih postal nekakšen promocijski športni dogodek v mestu.

Igralna površina za nogomet še ni bila povsem urejena, igrišče je bilo pripravljeno za uporabo v letu 1963. Nogometni klub je jeseni istega leta začel novo poglavje v zgodovini nogometa na goriškem. Tu je začela igrati združena ekipa Nova Gorica (združitev ekipe NK Gorica iz Šempetra in Branika iz Nove Gorice). Tedaj je bilo na voljo tudi pomožno igrišče na mestu kjer stoji še danes.
Poleg igrišča in atletske steze sta bila v gradnji še dva objekta, balinišče (odprto leta 1963) in kegljišče (1964).

Po izgubi leta 1958, so tudi kegljači ponovno prišli do svojega objekta. Leta 1964 je bilo, po treh letih gradnje, namenu predano prvo 4-stezno asfaltno igrišče na primorskem. Leta 1969 je ročno postavljanje zamenjala avtomatika, leta 1976 so asfaltne steze nadomestili s plastičnimi.

Skupaj z novimi objekti, opremo in novimi klubi se je večalo tudi število panog in obseg dejavnosti. 
Z večanjem števila športnih klubov in tudi števila učencev in dijakov, so porasle potrebe po dodatnih objektih in prav kmalu je dozorela odločitev o izgradnji prvega pravega pokritega športnega objekta.

Leta 1963 se je začela gradnja telovadnice, ki jo danes poznamo pod imenom Telovadnica Partizan.

Tudi tu je imelo veliko vlogo prostovoljno delo: čiščenje in zbiranje zidakov bivše »Frnaže«, zemeljska dela pa tudi instalacijska opravila v okviru Elektro šole.

Nova telovadnica je bila zgrajena 1964 leta. Slovesna otvoritev z izjemnimi telovadci, odbojkarji in drugimi športniki, je takoj jasno pokazala, kako pomembna je pridobitev za takratni čas in za bodoče rodove.

Odprtje so počastili številni gledalci, ki so napolnili veliko in malo dvorano ter majhen balkon. Dvorana je bila izjemna pridobitev za vadbo ekipnih športov kot sta košarka in odbojka ter dodatna možnost za vadbo v individualnih športih kot so gimnastika, judo in atletika, prav posebno mesto pa je imela splošna vadba za vse starostne kategorije v okviru TVD Partizan Nova Gorica.

Dobili smo veliko in malo dvorano za pouk telesne vzgoje, za vadbo in tekme. Pridobitev je pomenila velik korak naprej pri izvajanju procesa treninga v klubih in rekreaciji občanov, omogočala je tekme v košarki in manj v odbojki (zaradi prenizkega stropa).
Mala dvorana je bila namenjena bolj gimnastiki, borilnim veščinam, namiznemu tenisu, splošni vadbi in pouku telesne vzgoje v šolah.

Gradnja in delovanje telovadnice ima zanimivo zgodbo z ogrevanjem. Prvotno dvorana ni imela ogrevanja. Po ne povsem preverjenih podatkih naj bi to bilo zato, ker pri nas zime niso tako hude. Seveda se je takoj pokazalo, da zime res niso hude, vendar je ogrevanje nujno. Sledila je zasilna in izvirna rešitev (1965) – pripeljali so tovorni železniški vagon, vanj montirali star kotel lokomotive in ga povezali z na novo postavljenimi radiatorji v dvorani. Standard se je zvišal, v prostorih je nastala  potreba po zaščiti radiatorjev zaradi nevarnosti poškodb in taka zasilna rešitev je zdržala zelo dolgo.

Mnogi športniki se še spomnijo, da je bilo potrebno, predvsem zvečer ter pred in med treningom, zakuriti ali vsaj naložiti peč, da si lahko računal na toplo vodo po treningu.
Samo ogrevanje ni bilo preveč učinkovito, temperatura v dvoranah in garderobah je bila daleč od primerne, kar dokazuje tudi odločba inšpekcije iz leta 1967, ki je dovolila vadbo v zimskem času samo ob sončnih dnevih in le od desete do petnajste ure. To je bila samo ena od pomanjkljivosti, ki pa ni privedla do zaprtja telovadnice. Pouk in treningi so se odvijali naprej, urejanje pa je trajalo še vrsto let.

Vagon in kotel sta, tudi po zamenjavi kotla v letu 1975, dolgo služila namenu. Šele težko pričakovana dograditev toplovodnega priključka, povezanega s kotlovnico SGP Gorica (Presta) in ureditev toplotne postaje, je bila ustrezna rešitev in pogoj za odstranitev legendarnega vagona  (leta 1980 – uporabno dovoljenje do leta 1982). Šele takrat so pogoji za ogrevanje postali primerni za potrebe športne vzgoje, treninge in vadbo.  

Nogometni in atletski stadion sta imela vodilno vlogo. Pravi atletski praznik je bil 14. 9. 1968 - II. Kriterij slovenskih mest – prvi športni dogodek na našem področju, ki ga je direktno prenašala televizija. Prireditev je bila v sklopu praznovanja 25-letnice splošne vstaje na Primorskem.

Leta 1972 je bila Nova Gorica organizator srečanja mladinskih atletskih reprezentanc Jugoslavije in Italije.

Nogometaši so igrali vidno vlogo v slovenski ligi, v športnem parku je v tem obdobju gostovalo kar nekaj znanih ekip. Stadion je le postopoma dobival nove objekte. Leta 1965 so zgradili asfaltno igrišče za rokomet in delno uredili pomožno igrišče za nogomet. Ob telovadnici so leta 1967 uredili letno telovadišče, ob balinišču pa leta 1968 asfaltno ploščad za košarko.

Športni park je postopoma dobival zunanjo ograjo. Med letoma 1971–1972 je bila ograja postavljena skoraj v celoti.

Leta 1972 je bilo zgrajeno asfaltno igrišče za odbojko in izvedena preplastitev rokometnega igrišča z novim asfaltom. Večji problem je bilo zahtevno urejanje pomožnega igrišča, ki je bilo kar nekaj časa neuporabno. Vzrok za težave je bila preobremenitev tako pomožnega kot glavnega igrišča, ki je bilo prav tako v slabem stanju.

Vzdrževanje športnih objektov in delovanje Občinske zveze telesno kulturnih organizacij (OBZTKO v nadaljevanju) je bilo ločeno. Za objekte je skrbel Odbor za športni park, ki je samostojno deloval do konca leta 1977, ko so vse zaposlene priključili  delovni skupnosti OBZTKO, odbor je ohranil posvetovalno vlogo kot organ OBZTK.

Po preselitvi strokovne službe OBZTK v prostore telovadnice (leta 1968) je le ta opravljala administrativne in finančne naloge za Odbor športnega parka in Doma na Lazni.
Odbor je bil sestavljen iz prostovoljcev, zaposleni so bili le vzdrževalci v športnem parku in Domu na Lazni. Tako v Odboru za športni park kot tudi v OBZTK so stalno poudarjali, da ni bistvenega napredka pri gradnji novih objektov, da je zanemarjeno tudi vzdrževanje obstoječih objektov, saj je bilo namenskih sredstev občutno premalo.
To je pokazal posvet športnih in političnih delavcev na to temo v letu 1969, korak naprej je bilo naročilo za izdelavo načrtov za ureditev športnega parka. Iz prvotnega projekta je izpadlo kar nekaj objektov, med njimi bazen, upravna stavba in mini golf, plan izgradnje za ostale objekte je ostal, žal še vedno v okviru želja. Bistvenih premikov kljub temu ni bilo.  

Prizadevanja za hitrejše urejanje infrastrukturne problematike so se stopnjevala potem, ko je vodenje odbora prevzel prof. Ivan Kovačič. Zelo aktivni odbor je pritiskal na občinske strukture z zahtevami za ureditev glavnega stadiona in odpravo pomanjkljivosti v telovadnici. Stvari so se začele premikati iz mrtve točke in leta 1974 je bil uresničen velik projekt izgradnje atletske steze iz plastike in sanacija glavnega nogometnega igrišča, kasneje se je postopoma odvijala tudi sanacija telovadnice.

Pomanjkanje pokritih vadbenih površin v mestu se z izgradnjo telovadnice »Partizan« ni bistveno izboljšalo, saj dvorana za tekme višjega ranga, tako po velikosti kot po višini, ni bila primerna.

Probleme je omilila prepotrebna izgradnja telovadnice – dvorane ob šoli Milojke Štrukelj (1972), ki je bila za košarko in odbojko primernejša, ni pa omogočala tekem v rokometu. Pridobitev je bila tudi telovadnica v Solkanu (1964), predvsem za potrebe pouka telesne vzgoje, interesno vadbo otrok in rekreacijo občanov.

Izgradnja pretežno šolskih telovadnic ob osnovnih šolah po občini (v 60. in 70. letih) je omogočila uveljavitev novih panog in razmah že obstoječih: odbojke v Kanalu, košarke v Desklah, splošne telesne vzgoje in rekreacije na Dobrovem, Šempetru, Renčah, Dornberku, itd.

Zunaj mestnega območja se je zgodil velik premik v razvoju smučarskega športa. Že 1959 je bila na Lokvah postavljena prva nihalna žičnica. V letih 1963–1964 so bile na Lokvah postavljene tri smučarske vlečnice, na Lazni še četrta in hkrati kupljen in obnovljen dom s 44 ležišči. Za dolgo vrsto let je bil Novogoričanom na voljo priročen smučarski center, dom na Lazni, pa tudi priročen kraj za osnovne telesne priprave športnikov, tečaje smučanja in strokovnega usposabljanja.

Dolga leta so prizadevni člani Odbora za športni park in Odbora za dom na Lazni skrbeli za nemoteno delovanje doma s prostovoljnim dostavljanjem hrane tudi v zahtevnih zimskih razmerah. Marsikaj je bilo potrebno prinesti peš v nahrbtnikih, nekaj je bilo tudi zahtevnih akcij prenosa poškodovanih do Lokvi.

Na Lokvah je že v letu 1953 zrasla tudi smučarska skakalnica, zgrajena praktično na naravnem terenu, ki je skakalcem služila do leta 1982, ko je bila tu zadnja tekma.

V vsem tem času so bile Lokve tudi izjemno primeren kraj za smučarski tek. Aktivnosti so se odvijale že pred drugo svetovno vojno in zagnani smučarski tekači so v naravi uživali tudi po priključitvi k Jugoslaviji. Priprava prog je zahtevala veliko truda in potrpljenja, nekoliko lažje je bilo po nabavi prvega teptalnega stroja leta 1978, s katerim so možnosti za tek razširili na večje področje in omogočili uporabo izjemnih terenov na Mali Lazni in sosednjih pobočjih.
Izjemno priljubljeno zimsko in tudi letno turistično središče je postopoma izgubljalo vlogo in kljub večkratnim poskusom nikomur ni uspelo kraju vrniti vloge in slovesa, ki bi si ga zaslužil.

Danes kraj športno turistično životari in vsi skupaj upamo na boljše čase, ustrezna vlaganja v infrastrukturo in ne nazadnje tudi na prave zimske razmere nekdaj tako značilne za kraj. Posebno priznanje za ohranjanje športne aktivnosti na Lokvah si zasluži Rajmund Kolenc, dolgoletni športni delavec, po rodu domačin. 

PRVI PRAVI POSEG V INFRASTRUKTURO PO OTVORITVI STADIONA IN TELOVADNICE – OBDOBJE 1974–1992

Najprej je na vrsto prišla izjemno smela odločitev za izgradnjo plastične steze, sanacija trave in odvajanje vode z nogometnega igrišča. Kasneje je bila potrebna zamenjava poda v telovadnici, najprej parketa v veliki in nato v mali dvorani (plastična masa), še nekaj let je namenu ogrevanja telovadnice služil »železniški tovorni vagon«, vse do ureditve toplovodnega priključka na kotlovnico SGP Gorica (1980).

Zgrajen je bil prvi del bodoče tribune, balinišče je dobilo streho, urejeni so bili zunanji vadbeni objekti ob telovadnici, metališče za disk in kladivo na pomožnem igrišču, pomožna tekaška steza iz ugaskov na pomožnem igrišču (tudi nagnjena steza za vadbo hitrosti). Za ljubitelje tenisa je bila pomembna pridobitev  izgradnja  dveh asfaltnih (1976) in treh peščenih teniških igrišč (1978), dodatnih treh peščenih (1990) in postavitev balona za zimsko vadbo (1991), končno so bili urejeni prostori v ogrodju tribune postavljene že leta 1977.  

Zunaj športnega parka je bilo več novosti: postavitev prve Trim steze v Panovcu, postopna in nato temeljitejša obnova objektov na Kotalkališču, urejanje Doma na Lazni, Športna zveza je pridobila ustrezne poslovne prostore za delo in prostor za prvi pravi Fitnes z utežarno.

Vse to se je dogajalo ob stalnem procesu vzdrževanja zunanjih objektov in pokritih vadbenih površin. Vedno so bila problem manjkajoča sredstva za vzdrževanje in premajhno število zaposlenih vzdrževalcev. Vodilni športni delavci na občini, v Športnem parku in v Športni zvezi so ugotavljali, da je financiranje vzdrževanja objektov sistemsko neurejeno, predvsem pa, da je potrebno obstoječo slabo infrastrukturo izboljšati.  

Med ukrepi za izboljšanje pogojev delovanja objektov, delovanje delovne skupnosti in organov OBZTKO, je bil nakup prostorov v hiši na Leninovi (danes Rejčeva ulica) v letih 1976–1977. V stavbi na severni strani športnega parka je imela zveza najprej prostore v nadstropju za strokovno službo, kasneje v pritličju še sejno sobo in nato še enega prvih fitnes prostorov v mestu – urejene prostore z »utežarno« in fitnes napravami. To je pomenilo pomembno pridobitev tako za delovno skupnost kot tudi za bazični trening športnikov.

Leto 1974 – v okviru spomladanskega Otvoritvenega mitinga si je objekte ogledala delegacija družbeno političnih funkcionarjev, športnih delavcev in vodstva Športne zveze. Beseda je tekla o možnostih za preplastitev steze s plastično maso na južnem polkrogu atletske steze vsaj za spodoben trening skokov.

Korajžna pobuda je kmalu rodila sadove in tu je bila hitra odločitev, da se gradnja lahko začne. Že maja so prve lopate zasadili člani mladinske delovne brigade za katero ima precej zaslug Branko Jelen, takratni ravnatelj EGŠC (Elektro gospodarski šolski center) in dolgoletni atletski delavec. Stezo so prekopali in poti nazaj ni bilo več. Jeseni so se začela večja gradbena dela z izvajalcem SGP Primorje. Zima je graditelje prehitela in zadnja dela s polaganjem in barvanjem mase so bila končana skupaj s prihodom pomladi. Takrat prvič srečamo na stadionu v vlogi graditelja kasnejšega predsednika AK Gorica Marjana Mamiča. Zima je graditelje prehitela in zadnja dela s polaganjem in barvanjem mase so bila končana skupaj s prihodom pomladi.

Zelo pomembno vlogo pri odločitvi o posodobitvi in sami gradnji je imel Bojan Ožbolt, predsednik novogoriške Samoupravne interesne skupnosti za telesno kulturo.

Leto 1975 – aprila je izjemen otvoritveni miting potrdil upravičenost naložbe. To je potrdila otvoritev steze z udeležbo vrhunskih atletov na čelu z evropskim prvakom na 800 m Lucianom Sušnjem. Naložbo je v kasnejših letih povsem upravičil atletski klub in celo presegel pričakovanja tako z dosežki kot z organizacijo vrhunskih prireditev in kar množičnim športnim turizmom. Skoraj desetletje je bil stadion prizorišče odmevnih množičnih priprav atletov iz celotne Jugoslavije ter predvsem skandinavskih držav in Nemčije. Prav za priprave reprezentantov Jugoslavije so leta 1976, predčasno, samo zanje, odprli hotel Argonavti.

Druga atletska steza s plastično maso v Sloveniji je pomenila smelo, a več kot koristno odločitev. V okviru izgradnje steze je bila sanirana tudi travnata površina za nogomet in urejen sistem za zalivanje.

Obdobje med leti 1977 in 1991 – smeli načrti so športnim delavcem dali nov zagon in ob priliki organizacije prvenstva Jugoslavije v atletiki leta 1977, je bila v rekordnem času postavljena betonska tribuna za približno 400 gledalcev (dolžine 16 m), kar je pomenilo začetek gradnje tribune namesto odsluženega nasipa »grive«.

Žal se je proces gradnje zaustavil, zapletlo se je z legalizacijo in dokumentacijo, tako da smo šele sredi 80. let doživeli začetek urejanja tribune na sedežnem delu, novih garderob in klubskih prostorov v spodnjem delu. Športniki in drugi uporabniki so dokončanje objekta dočakali šele v letu 1991. Pridobili smo 4 garderobe za domače in goste (te 4 so bile kasneje preurejene v dve večji, bolj funkcionalni), garderobo za atlete, manjšo garderobo za sodnike, prostor za vodstvo prireditev, priročno skladišče, priključek na kotlovnico in toplotno postajo, ki je omogočala primerno ogrevanje.
V zgornji etaži je bilo pet klubskih pisarn, ki so prišle zelo prav. Za uporabnike je bil to lep korak naprej, predvsem zato, ker so vsi ti prostori še vedno osnovna garderobna struktura za nogomet in organizacijo drugih prireditev. Prostori so pomenili pomembno prostorsko pridobitev, kar se je kazalo zlasti pri povečanju števila garderob. Pomenili so dokaz, kako nujno je bil tak objekt potreben, hkrati pa tudi smernica, kaj vse je še potrebno storiti za vsaj minimalno zadostitev potrebam uporabnikov.

Po letu 1975 je atletska steza omogočila vrhunske pogoje za vadbo in organizacijo atletskih tekem. Vsakoletni otvoritveni miting je pomenil velik športni dogodek. Prvenstva Jugoslavije, na čelu z absolutnim letom 1977, mladinskimi prvenstvi in prvenstva Slovenije v vseh kategorijah, so mesto Novo Gorico postavili v krog organizatorjev najvišjega ranga. Kot dobri organizatorji so novogoriški športni delavci že leta 1980, med prvimi v Jugoslaviji, pridobili sodobne merilne naprave s fotofinišem. Leta 1980 je Nova Gorica gostila morda največje atletsko tekmovanje, reprezentančni članski troboj moških in ženskih  ekip Jugoslavije, ČSSR in Švice (dvodnevni direktni televizijski prenos) ter leta 1983 dvoboj ženskih članskih reprezentanc Jugoslavije in Italije. 
Atletska steza je sredi osemdesetih let počasi izgubila na elastičnosti, nekoliko so se utrudili tudi organizatorji, upadlo je zanimanje za športni turizem in postopoma so se konec osemdesetih let pojavile zahteve po posodobitvi steze in glavnega igrišča. Prošnje, obrazložitve, čezmejne akcije z organizacijo atletskih prireditev v Gorici, skupaj z italijanskim partnerjem, so postopoma prepričale odgovorne za odločitev o rekonstrukciji objekta (1994).

Telovadnica »Partizan« je bila po desetih letih potrebna obnove in dopolnitve. Objekt, zgrajen pretežno s prostovoljnim delom, je imel številne pomanjkljivosti, na kar so uporabniki stalno opozarjali. Na osnovi inšpekcijskih ugotovitev je bil najprej zamenjan neustrezen elastičen pod v veliki telovadnici, nato položena plastična masa v mali telovadnici, po normativih so bile urejene garderobe in kopalnice ter končno urejeno ogrevanje. V obdobju od 1976, ko se je začelo načrtovanje, do odločbe o uporabnem dovoljenju leta 1982, je bil narejen toplovodni priključek na kotlovnico SGP Gorica in postavljena toplotna postaja v telovadnici. To je pomenilo dokončno odstranitev legendarnega vagona, zasilne rešitve, ki je zdržala več kot 15 let. Na toplovod je bilo kasneje priključeno ogrevanje sanitarne vode in prostorov pod »staro tribuno«.
Ob izgradnji toplovoda je bila zgrajena betonska ograja na zahodni strani, kasneje, ob gradnji tribune in parkirišča, je bil odstranjen del ograje ob parkirišču za tribuno.

V letih 1976 – 1991 je svoje mesto v športnem parku dobil tenis. Teniški entuziasti so prve zamahe naredili na kotalkališču, kjer je novoustanovljeni klub leta 1970 našel svoj prostor. Sobivanje z mladinskim centrom in disco klubom ni bilo najboljše. Leta 1974 so se na ploščo vrnili kotalkarji in klub je izgubil vadbeno površino. Obljubljena selitev v športni park se je zavlekla v leto 1976, ko je bila zgrajena še ena asfaltna ploščad, borba za ureditev pravega igrišča pa prestavljena še za dve leti. Pretežno s prostovoljnim delom in vztrajnostjo je leta 1978 objekt dobil že pravo teniško podobo: dve lepo pobarvani asfaltni igrišči, teniški zid, ograjo in živo mejo ter kontejner za opremo in drug material. Pod vodstvom teniškega navdušenca Cirila Puca se je začelo pravo klubsko delovanje in teniški razvoj. Malo kasneje so bila zgrajena tri peščena igrišča in v letu 1990 še dodatna 3 peščena igrišča ter nov vadbeni zid. Že naslednje leto (1991) pa je bil postavljen prvi »balon« za zimsko vadbo.

Leto 1974 – ureditev 2,2 km dolge trim steze v Panovcu je bila velika pridobitev za vse večje število rekreativcev in dodatna možnost za bazični trening. Največ zaslug za postavitev ima dolgoletni športni pedagog Franc Polenčič. Prvotna postavitev je bila kasneje dodatno urejena, postavljene so bile table s prikazom vaj in usmerjevalne table v mestu. Postopoma je bilo urejenih še več dodatnih prog za daljše teke in sprehode.  Mestni gozd je tako postajal vse bolj priljubljen in uporaben rekreativni objekt. Trim steza je bila v celoti posodobljena leta 1997 z ureditvijo poti in postavitvijo novih vadbenih orodij ter informacijskih tabel. Investicijo je izdatno podprlo Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ). Danes je »Panovec« izjemno dobro obiskan naravni športno-rekreacijski objekt, primeren tako za sprehode v naravi in rekreativne tekače kot tudi za zahtevnejše treninge vzdržljivosti.

Na Kotalkališču, enem naših najstarejših objektov, je bilo potrebno pogosto popravljanje in urejanje objektov, ki so bili v precej slabem stanju. Ureditev dvorane za potrebe mladinskega kluba – disco kluba, ni prinesla koristi za uporabnike športnih površin. Po prenehanju delovanja mladinskega kluba v letu 1974, je več prostora dobila športna dejavnost. S tem so se povečale zahteve po urejanju objekta. Leta 1979 je prišlo do ločitve hokeja in kotalkanja. Nastal je Klub za umetnostno kotalkanje Nova Gorica, ki je kasneje dosegel izjemne rezultate na domačih in mednarodnih tekmah. Objekt je, po dolgoletnem propadanju, občasnim popravilom in uničujoči poplavi leta 1986, doživel celovito obnovo: razširitev plošče, ureditev razsvetljave in predvsem izgradnjo garderob in ureditev manjše dvorane, kar je, poleg zimske vadbe kotalkanja, omogočilo solidno vadbo in tekmovanja v namiznem tenisu. Po prenosu dejavnosti iz male dvorane telovadnice Partizan na kotalkališče, tam še danes uspešno deluje Namizno teniški klub Gorica (NTK Gorica).

Leta 1987  je balinišče v Športnem parku dobilo streho. V dvorani so bile 4 steze, zunaj še dve stezi. Zasluge za ureditev balinarske dvorane imajo prizadevni balinarski entuziasti, ki so bili gonilna sila akcije. Poskrbeli so za donacije v obliki materiala za gradnjo, opravili pa so tudi veliko prostovoljnih ur pri dokončanju in urejanju objekta. Prav tako so skrbeli za nemoteno delovanje objekta z urejanjem urnikov vadbe ter prostovoljnim delom pri vzdrževanju in izboljšavah. Vse to je leta 1993 privedlo do temeljite rekonstrukcije v sodobnejšo balinarsko dvorano. 
Za izgradnjo, delovanje in ne nazadnje za modernizacijo, so zaslužni vsi balinarski delavci, med katerimi naj posebej omenimo Mihaela Slovenca.  

PRELOMNICA PRI GRADNJI, OBNOVAH IN UREJANJU OBJEKTOV – OBDOBJE 1993–2014

Leta 1993 je prišlo do pomembnega dogovora o izgradnji tribune vzdolž ciljne ravnine, obnovi atletske steze in gradnji bazena na severni strani stadiona.

Nova tribuna leta 1993 je dala ciljni ravnini drugačen izgled in ugled. Uspela je tudi povezava z delom stare tribune v funkcionalno celoto. Športna zveza je pod tribuno pridobila nadomestni prostor za fitness in poslovne prostore za upravo, kot nadomestilo za porušeno poslovno stavbo na prostoru bodočega kompleksa »bazeni«. Obiskovalci so dobili višji standard za spremljanje prireditev, izboljšali so se tudi pogoji za delo novinarjev.

Leta 1994 je sledila celovita obnova atletskega stadiona. Sodobnejša postavitev steze in postavitev drugih tekmovališč je, ob krajši zimski prekinitvi del, dala nov izjemno lep objekt (8 stez v ciljni ravnini). In prav tako lepa je bila slovesna otvoritev spomladi 1994. Brigita Bukovec je v prvem teku postavila slovenski rekord v teku na sto metrov z ovirami, drugi rekord je postavila Nataša  Erjavec v suvanju krogle. Krst nove steze je bil več kot uspešen in prava spodbuda za nove atletske generacije. Nova steza je bila zaključni projekt dolgoletnega športnega delavca Marjana Mamiča. Ta je pri prvi plastični stezi leta 1974 in nato pri mnogih gradbenih delih sodeloval kot gradbinec in športni navdušenec, pri novi stezi pa kot uspešen predsednik atletskega kluba v obdobju osmih let ter vztrajni predsednik gradbenega odbora.

Leta 1995 je Delniška družba bazeni zgradila kompleks bazenov s poslovnimi prostori in dala bazenski del v upravljanje Športni zvezi. Po dolgih letih smo v mestu dobili prepotreben komunalni objekt, veliko pridobitev za plavalno dejavnost, vaterpolo in predvsem rekreacijo. Z ureditvijo »bazenčka« v kletnih prostorih, smo leta 1997 pridobili dobre pogoje za učenje plavanja skozi celo leto in možnosti za terapevtsko vadbo. Celoten kompleks je zadetek v polno, zato so toliko bolj upravičene zahteve po izgradnji pravega, zimskega 25-metrskega bazena, ki bo omogočil izvajanje plavalnih aktivnosti skozi celo leto.

Leta 1996 je bil urejen teniški kompleks – zgrajena »teniška hiša«, objekt z garderobami, klubskimi prostori in lokalom, dve asfaltni igrišči pokriti z Durflex maso, obnovljena razsvetljava na peščenih igriščih, postavljen nov odbojni zid in urejeno avtomatsko zalivanje. To je bila velika pridobitev za vse ljubitelje tenisa in dobra osnova za šolo tenisa, treninge in rekreacijo. Teniški delavci si za vztrajnost in vloženi trud zaslužijo vse pohvale. Vsako zimo (po letu 1991) so teniški delavci uspeli postaviti šotor za zimsko vadbo na dveh igriščih.

Leta 1996 smo odprli tudi sodobno opremljen Fitness center pod tribuno stadiona. Investicija je takoj upravičila vlaganja, saj je pomenila pridobitev za proces treninga športnikov in rekreativcev.

Med letoma 1996–1997 je bil narejen nov korak naprej pri pogojih za vadbo nogometa. V športnem parku smo postavili umetno travo in uredili razsvetljavo na pomožnem igrišču.  

Leta 1997 je z veliko iznajdljivosti in spretnosti vodstva Športne zveze z najemom zemljišča ob Kornu zraslo pomožno nogometno igrišče z naravno travo velikosti približno 1,5 igralne nogometne površine. Pomenilo je veliko pridobitev za nogomet in hkrati razbremenitev glavnega igrišča. To je v letu 2000, omogočilo projekt ureditve povsem nove igralne površine na glavnem stadionu, ki je še izboljšala pogoje za vadbo in predvsem za tekme.

V letu 1997 je bil narejen še en zgodovinski korak. S postavitvijo dvorane »Balon«, s platnom pokrite fiksne lesene konstrukcije, smo dobili prvo pravo športno dvorano v mestu. Tako so bili končno izpolnjeni pogoji za igranje rokometa in malega nogometa tudi v Novi Gorici.

Istega leta je upravljanje objektov v Športnem parku prevzel novoustanovljeni Javni zavod za šport Nova Gorica (v nadaljevanju JZŠ NG), katerega soustanovitelja sta bila Mestna občina Nova Gorica (MONG) in Športna zveza (ŠZ).

Leta 2000 je bil opravljen izjemno nujen poseg - zamenjava travnate igralne površine na glavnem stadionu. Zgradili so povsem novo, sodobno in vrhunsko igralno površino, ki kvaliteto izdelave potrjuje tudi po vseh letih uporabe do sedaj.
Istočasno s posegom na travnati površini je bila narejena razširitev atletske steze na 8 stez v celotni dolžini in urejena ograja glavnega stadiona.

Istega leta je zunanje asfaltno igrišče za košarko dobilo prevleko iz umetne mase, zraven je bilo zgrajeno še novo igrišče za odbojko, prav tako na umetni masi. Urejena je bila še razsvetljava, kar omogoča podaljšan čas uporabe tako poleti kot v dnevih z manj svetlobe. 

Leta 2001/2002 je sledila celovita gradbena obnova in opremljanje telovadnice Partizan.

Leta 2002 je bila na vrsti nova velika pridobitev. Najprej je bilo potrebno zgraditi novo trafo postajo, ki je omogočila postavitev vrhunske umetne razsvetljave glavnega stadiona. Projekt, ki je nastal na občinskem nivoju je bil zaključen v začetku leta 2003 (otvoritev  s tekmo članskih reprezentanc Slovenije in Švice). Omogočena je bila tudi ustrezna priključitev na agregat po zahtevah Evropske nogometne zveze (UEFA). Razsvetljava je v naslednjih sezonah prišla prav predvsem na evropskih tekmah domačega moštva. Danes objekt ustreza zahtevam UEFA za nočne tekme, postopoma pa bo potrebno razmišljati o povečanju svetilnosti in zamenjavi svetil.

Leta 2004–2005 je tekla obnova balinarske dvorane in izgradnja zunanjega, 4 steznega balinišča. Dvorana, ki je dobila streho leta 1987, je bila potrebna obnove in organizacija svetovnega prvenstva za mladince je bila primerna priložnost. Objekt danes služi balinarjem za vadbo in tekmovanja tudi v zimskih razmerah, poleg tega je osnova za redno treniranje in tekmovanja. Balinarski delavci imajo veliko zaslug za izgradnjo, dobro upravljajo tudi z razporedom uporabe in prostovoljnim delom pri urejanju objekta. Najbolj zaslužni balinarski navdušenci: Mihael Slovenec, Marjan Ferfolja in Boris Lukežič so za uresničitev načrtov vložili veliko truda in si skupaj z drugimi balinarji zaslužijo vse pohvale.

Leta 2004 je bila pod tribuno glavnega stadiona na novo urejena garderoba za gostujoče ekipe in zamenjava sedežev na tribuni, ki sprejme 2200 gledalcev. Ureditev garderobe za domače ekipe in sodnike je potekala v letu 2006.

Leto 2005 – močno obremenjeno pomožno igrišče z umetno travo v športnem parku je odslužilo svoje in sledila je zamenjava vrhnjega sloja s travo napredne IV. generacije. Hkrati je potekala ureditev ograj in varnostne zaščite nevarnih delov objekta.

Med letoma 2005–2006 se je uspešna akcija za izgradnjo servisnega objekta novega kajak centra ob kajak progi na starem jezu nadaljevala. Nova proga, zgrajena leta 1996/97, je pomenila izhodišče za začetek gradnje izjemnega športnega objekta. Prostori servisnega objekta in tudi info center s pripadajočim lokalom, so izjemna pridobitev za nemoteno delo kluba in dobra infrastruktura za organizacijo tekem in treningov najvišjega ranga. Objekt je nadgradnja osnovnih skladiščnih in vadbenih prostorov ob elektrarni v Solkanu.
Izgradnjo je omogočilo sofinanciranje Ministrstva za znanost šolstvo in šport (MZŠŠ) (evropski projekti) in MONG, veliko zaslug ima tudi agilno vodstvo Kajak kluba Soške elektrarne (KKSE) in projektant, nekdanji kajakaš in trener Jože Tomažič.

Leto 2006 – celovita obnova pomožnega igrišča ob Kornu z ureditvijo drenažnega sistema, podlage, postavitvijo kvalitetne travne ruše in ureditvijo ograje. Celovita ureditev je potekala z izdatno pomočjo ND Gorica, sicer bi bila obnova manj kvalitetna. Takratni predsednik ND Gorica Vilijem De Brea je dobro vedel, kaj pomeni dober objekt za primerne pogoje treninga.

V letu 2007 je bila, po desetih letih uspešnega obratovanja dvorane »Balon«, dobrodošla odločitev o zamenjavi platna s fiksno kritino, kar je omogočilo tudi postavitev vrhunskega športnega poda, ureditev kvalitetnejšega ogrevanja in notranjosti dvorane. Leta 2010 je sledila še zamenjava sedežev na tribunah. Dvorana je tako praktično nova, športnikom in gledalcem še bolj prijazna, ohranila je samo ime.

Istega leta (2007) je vzporedno z obnovo dvorane »Balon« na glavni tribuni stadiona potekala zahtevna postavitev strehe. Nova pridobitev daje glavnemu objektu v parku zaključen videz in dviguje standard za obiskovalce, goste in novinarje. Streha je istočasno tudi zaščita spodnjih poslovnih prostorov in garderob v stari in novi tribuni.

Leta 2008 je telovadnica v Prvačini prišla pod okrilje Javnega zavoda za šport Nova Gorica, kar je pomenilo pomemben korak k zagotavljanju kakovostnih športnih prostorov za krajevno skupnost in širšo okolico. Prevzem telovadnice je omogočil boljše upravljanje objekta, njegovo vzdrževanje ter prilagoditev potrebam uporabnikov, ki prihajajo iz različnih starostnih in interesnih skupin.

Telovadnica je od takrat dalje namenjena predvsem organizaciji športno-rekreativnih dejavnosti, športnih treningov lokalnih klubov, izvedbi šolskih športnih programov ter raznih športnih dogodkov. Prav tako je postala prostor za družabna srečanja in prireditve, ki povezujejo prebivalce Prvačine in okoliških krajev.

Pod okriljem Javnega zavoda za šport je bilo v preteklih letih izvedenih več obnovitvenih del, s katerimi se je izboljšala funkcionalnost in kakovost objekta, kar je omogočilo prijetnejšo in varnejšo uporabo za vse obiskovalce. Poleg tega telovadnica danes služi kot eden od pomembnih centrov za spodbujanje zdravega življenjskega sloga in aktivnega preživljanja prostega časa.

Leta 2009 je Kegljaški klub uspel pridobiti novo kegljišče. Po prebrodeni krizi je Kegljaški klub uspel v letu 2006 postaviti sodobno montažno 4-stezno kegljišče. Odločilen premik se je zgodil med letoma 2008–2009 z novim projektom. Staro stavbo so porušili in v novi poslovni stavbi je, na mestu starega objekta iz leta 1964, zraslo moderno 6-stezno montažno računalniško vodeno avtomatsko kegljišče z garderobami in manjšo dvorano. Velike zasluge za nov objekt ima dolgoletni predsednik Stjepan Miškovič, ki še naprej uspešno vodi Kegljaški klub. Objekt sicer ne deluje v okviru JZŠ NG, vendar funkcionalno spada v zaokroženo športno infrastrukturo Športnega parka.

Leta 2010 je po desetih letih prišla na vrsto preplastitev atletske steze z novimi oznakami in nabavo opreme za tekme in treninge. Tak poseg podaljša življenjsko dobo steze za vsaj 6-8 let. Ob dobrem vzdrževanju je možen še en tak poseg, s čimer bi zagotovili enako podaljšanje življenjske dobe. Sočasno je bila narejena tudi preplastitev zunanjih igrišč za košarko in odbojko.

Istega leta se je od teniškega kompleksa dokončno poslovil stari šotor za zimsko vadbo. Postavitev novega je bila pridobitev in izboljšanje pogojev za vadbo. Istega leta je bil tudi na večjem delu športnega parka postavljen video nadzor.

Leta 2012 so dolgoletne težave z odnašanjem peska iz teniških igrišč na bližnje hiše zahtevale ukrepanje. Postavitev umetne trave na dveh igriščih, ki sta najbližje hišam, se je izkazalo kot dobra poteza. Kako naprej bo odvisno od sredstev in razmer ob sedanjem stanju igrišč. V istem letu 2012 je bil šotor teniškega igrišča v celoti poškodovan, zato smo v športnem zavodu ukrepali in postavili novega. 

Leta 2013 je bilo v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije, MONG in ND Gorica postavljeno ograjeno igrišče za mali nogomet ob OŠ Kozara. Z namestitvijo zaščitnih mrež in omejitvijo uporabe so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev soglasij in pričetkom uporabe za vadbo mlajših selekcij šole nogometa ter učencev šole.

V istem letu je bil ob telovadnici Partizan postavljen »zunanji fitness«, ki omogoča vadbo na napravah v naravi. Orodja so primerna tako za vadbo rekreativcev kot tudi za pravi trening.

Med letoma 2013–2014 smo v sodelovanju s klubom GO Volley v športnem parku postavili igrišče za odbojko na pesku. Objekt je v poletnih mesecih bil dobro obiskan in je hkrati bila promocijska točka novogoriške moške in ženske odbojkarske ekipe.

Leta 2015 je Javni zavod za šport Nova Gorica prevzel upravljanje in skrb za vsa otroška igrala v mestu, kar je predstavljalo pomemben korak k zagotavljanju kakovostnega in varnega prostora za igro ter prosti čas najmlajših prebivalcev. S tem so se otroška igrala vključila v sistem načrtnega vzdrževanja in razvoja, ki ga izvaja zavod, z namenom zagotavljanja njihove varnosti, funkcionalnosti ter dolgotrajnosti.

Danes Javni zavod za šport Nova Gorica upravlja s skupno 13 otroškimi igrišči, ki so razporejena na različnih lokacijah po mestu. Vsako igrišče je zasnovano tako, da otrokom ponuja prostor za gibanje, druženje in razvoj motoričnih sposobnosti, hkrati pa upošteva visoke standarde varnosti. Zavod redno izvaja preglede in vzdrževalna dela, da zagotovi brezhibno delovanje igral ter prepreči morebitne poškodbe uporabnikov.

Skrb za otroška igrala ne pomeni le zagotavljanja fizičnega prostora za igro, temveč tudi ustvarjanje okolja, ki spodbuja zdravo in aktivno preživljanje prostega časa, socialno vključevanje ter medgeneracijsko druženje. Ta odgovornost, ki jo zavod opravlja z veliko pozornostjo in predanostjo, ima dolgoročen vpliv na kakovost življenja prebivalcev mesta, predvsem družin z otroki.

Prevzem otroških igral pod okrilje zavoda v letu 2015 je tako postal pomemben del njegovega poslanstva, usmerjenega k izboljšanju javne infrastrukture in spodbujanju zdravega načina življenja vseh generacij.

Leta 2015 je Javni zavod za šport Nova Gorica prevzel skrbništvo nad nizko vrvno vlečnico Jasna na Lokvah, kar je pomenilo pomemben korak k zagotavljanju pogojev za zimsko športno-rekreativno dejavnost na tem območju. S tem dnem je zavod prevzel odgovornost za vzdrževanje, upravljanje in razvoj vlečnice, ki je ključni del zimske infrastrukture smučišča Lokve ter pomemben vir za spodbujanje zimskih športov v regiji.

Kot skrbnik vlečnice Jasna zavod vsako leto organizira in dodeljuje upravljanje žičniških dejavnosti zunanjim izvajalcem, ki poskrbijo za nemoteno delovanje vlečnice, varnost uporabnikov ter izpolnjevanje tehničnih in zakonodajnih zahtev. Ta praksa omogoča učinkovito delovanje vlečnice in zagotavlja, da obiskovalci smučišča Lokve uživajo v kakovostni in varni izkušnji.
Poleg vlečnice je veliko pozornosti namenjene tudi pripravi smučarskih in tekaških prog, ki so vsako zimsko sezono prilagojene različnim starostnim skupinam in stopnjam znanja smučanja.

Vlečnica Jasna na Lokvah ni zgolj tehnični objekt, temveč tudi pomemben element za razvoj lokalnega turizma, saj omogoča obiskovalcem vseh starosti, da se preizkusijo v smučanju in drugih zimskih aktivnostih. Zavod si prizadeva, da bi smučišče Lokve postalo še bolj privlačna destinacija za družine, športne navdušence in šole, ki organizirajo športne dneve.

Leta 2018 je Javni zavod za šport Nova Gorica prevzel v upravljanje košarkarsko igrišče na Pristavi, kar je pomenilo pomemben korak pri širjenju in izboljševanju športne infrastrukture v občini. Prevzem igrišča pod okrilje zavoda je omogočil sistematično skrb za vzdrževanje, urejanje in dostopnost tega priljubljenega športnega prostora, ki je ključnega pomena za razvoj športnih aktivnosti ter kakovostnega preživljanja prostega časa mladih in odraslih.

Prevzem igrišča na Pristavi je bil del širše strategije zavoda, usmerjene v razvoj lokalnih športnih površin in dostopnost športa za vse generacije. S tem korakom je zavod pokazal svojo zavezanost k ustvarjanju pogojev za aktivno življenje, spodbujanju športne kulture in povezovanju skupnosti prek športa.

Leta 2018 je Javni zavod za šport Nova Gorica izvedel pomemben projekt z izgradnjo in delno ogrado nogometnega igrišča, ki danes predstavlja nepogrešljiv del športne infrastrukture na Lokvah. Namen tega igrišča je zagotoviti prostor za pripravljalne treninge nogometnih ekip in organizacijo poletnih kampov nogometnih šol, kar pomembno prispeva k razvoju nogometnih talentov in širjenju športne kulture med mladimi.

Leta 2019 smo na vstopni točki v Panovec predali namenu novo vadbeno jaso, ki danes služi kot priljubljen prostor za rekreacijo in vadbo na prostem. Projekt je nastal na pobudo občanov v okviru Participativnega proračuna in bil realiziran s pomočjo sredstev letnega proračuna Mestne občine Nova Gorica. Vadbena jasa predstavlja pomemben korak k spodbujanju zdravega življenjskega sloga in aktivnega preživljanja prostega časa v naravnem okolju.
2020 Igrišče Koren v upravljanje

Leta 2021 smo športni center Lokve obogatili z novo atrakcijo – Multigolfom, ki je zasnovan kot edinstvena rekreacijska dejavnost za vse generacije. Cilj nadgradnje je bil privabiti na planoto Lokve ne le turiste, temveč tudi širšo javnost, ki želi kakovostno preživljati prosti čas v naravi. Multigolf predstavlja inovativno kombinacijo različnih športnih iger, kot so golf, nogometni golf in disk golf, kar omogoča zabavno in družinam prijazno športno aktivnost.

Projekt je bil zasnovan z namenom spodbujanja aktivnega preživljanja prostega časa na svežem in čistem zraku, ki ga ponujajo Lokve. Multigolf je postavljen v naravno okolje planote in s svojo razgibanostjo ponuja odlično priložnost za gibanje, sprostitev ter druženje. Ta priljubljena igra je primerna za vse starostne skupine, kar povečuje njen privlačen in dostopen značaj.

Leta 2022 je za Novo Gorico, širšo okolico in sosednjo Gorico pomenilo pomemben mejnik, saj smo po dolgem času odprli nov zimski bazen. Ta sodobna pridobitev predstavlja velik korak naprej pri razvoju športne infrastrukture v regiji, saj omogoča celoletno izvajanje vodnih aktivnosti in bistveno prispeva k dvigu kakovosti športno-rekreativnih programov.

Poleg rekreacijskega plavanja, ki je ena najbolj priljubljenih oblik telesne aktivnosti, nov bazen omogoča nadaljevanje plavalnega opismenjevanja z lokalnim Plavalnim klubom Gorica, kar je ključnega pomena za razvoj mladih plavalcev in njihovo vključevanje v vodne športe. Prav tako bazen nudi odlične pogoje za igre z žogo, ki jih organizira Vaterpolo Klub Nova Gorica, s čimer se spodbuja razvoj ekipnih športov v vodi ter povečuje vključenost mladih v šport.

V novem bazenu se izvajajo različni programi pod okriljem Javnega zavoda za šport Nova Gorica, ki vključujejo tako plavalne tečaje, terapevtske programe kot tudi vadbo za različne starostne skupine – od otrok do starejših občanov. Poleg tega so omogočeni programi zunanjih izvajalcev, ki dodatno bogatijo športno ponudbo in zadovoljujejo potrebe različnih ciljnih skupin.

Odprtje novega zimskega bazena je pomemben mejnik, ki presega zgolj športni pomen. Bazen je postal stičišče lokalne skupnosti, kjer se prepletata šport in druženje. Njegova vloga je ključna tudi v promociji zdravega življenjskega sloga in aktivnega preživljanja prostega časa, kar dolgoročno prispeva k izboljšanju kakovosti življenja prebivalcev Nove Gorice in širše regije.

Leta 2023 smo po dolgih letih obnovili in polepšali servisni objekt ter skladiščne prostore za vzdrževalce Javnega zavoda za šport. Istega leta smo preplastili del atletske steze v ciljni ravnini. 

Avgusta 2024 smo v Športnem parku Nova Gorica uspešno zaključili obnovo nogometnega igrišča z novo preplastitvijo umetne trave. Ta pomembna posodobitev bo zagotovila boljše pogoje za vadbo domačih nogometnih klubov ter prispevala k nadaljnjemu razvoju športa v mestu. Nujno potrebna obnova je velika pridobitev za vse športnike in ljubitelje nogometa v Novi Gorici.

Zapisal: Darjo Trobec, Vojko Orel

Vir: Vojko Orel, ŠPORTNI PARK V NOVI GORICI – SRCE GORIŠKEGA ŠPORTA

Arhiv: Javni zavod za šport Nova Gorica